Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo. Prvi del najdemo pod naslovom: Skozi Živine oči.
Cilj potovanj ni stopiti na tujo zemljo, pač pa stopiti na svojo lastno zemljo s tujimi očmi. (G. K. Cheston)
Pred dobrim letom in pol sva aktivno štopala po Vietnamu in spoznavala novi, stari svet. Omenila sem že, da sem odšla na pot brez posebnih priprav, brez posebnih pričakovanj, časovne omejitve in najpomembneje, pozitivno naravnana. Potovanje samo res ni za vsakogar, vsaj ne na način, ki sva ga ubrala midva.
Kot že napisano, so se najine poti združile v glavnemu mestu Vietnama v jugovzhodni Aziji. Menim, da so si Vietnam, Kambodža, Tajska in Laos tako podobne države, da si zaslužijo skupno poglavje oz. poglavja. Le kdo bi rad štirikrat prebiral kako sva obiskovala templje, tržnice, razlagala ljudem kaj je štopanje, ...
Torej, katere so bile stvari, ki so se mi/nama najbolj vtisnile v spomin.
Definitivno so ena od teh, kabli. Težko predstavljivo, da kaj takega dejansko obstaja. Resnično jih ne moreš zgrešiti. Ob pogledu po ulici najprej opaziš ogromno, brez reda razporejenih, električnih vrvi, povezanih s hišami, kandelabri, v različnih višinah, ponekod so celo pretrgani. Ne morem si zamisliti kako vedo kaj morajo popraviti, ko se v kakšnega od njih zaplete tovornjak. Res so strokovnjaki, tako za nered, kot tudi za vzdrževanje le tega v funkcionalnem stanju.
Nato so tukaj motorji. Največ jih je bilo v Vietnamu. Tam imaš veliko prostorno parkirišče za motorje in majhno za avtomobile. Tudi na cestah imajo motorji ponekod celo svoj pas. Ceste so kaos, ki so ga prebivalci navajeni. Midva sva potrebovala nekaj privajanja. Da se na cestah vseeno vzdržuje nekakšen red, pa je zelo pomembna tudi troblja. Uf, kako sva se obračala sem in tja, občasno poskočila, se ustrašila ali obstala ker nisva vedela komu trobijo. Kaj kmalu sva se opogumila in se na pot v kaos odpravila tudi z motorjem ali kolesom. Ni bilo tako zmedeno, kot je izgledalo. Bilo se je zabavno preleviti v tipičnega voznika, ki nenehno nekaj troblja. Ugotovila sva namreč, da občasno trobijo tudi brez pravega razloga. Je kot da jim je ta zvok všeč in ga, če ga eno minuto ne slišijo, že pogrešajo oziroma jim je dolgčas.
Mene so predvsem prvi dan, po naporni dolgi vožnji in neprespani noči, presenetila tudi ležišča. Joj, kako lahko spijo na tem? Pa moram reči, da je prva postelja bila "zakon". Bambusova podloga s tanko oddejo je bila vsaj malo mehka. Kasneje sva spala tudi na ploščicah. Očitno jim spanje ni prioriteta. Pomembneje je, da imajo čimboljši telefon in čimvečjo televizijo.
Spominjam se, da sva si enkrat, po parih neprespanih nočih, privoščila ˝hotel˝. Oba sva bila čisto navdušena z nasmehom do ušes, ko sva zagledala posteljo z jogijem. Toda kaj kmalu sva videla, da ni vse kot je videti. Vzmetnica je bila še vedno trda. No, vsaj ne kot kamen, ampak kot kakšen les.
Seveda pa so tukaj tudi templji, takšni in drugačni. Leseni, zidani, večji, manjši, bolj oglati, okrogli, ... Vsi pa služijo istemu namenu – izvajanju obredov. V vseh državah prevladuje budizem. Nekateri templji so res mogočni, zanimivi, skoraj dih jemajoči. Vseeno pa jih je bilo za nekaj časa dovolj. Ob koncu najinega potovanja po Aziji sva se jih že malo naveličala saj nisva več vedela kaj naj opazujeva. Tudi kipi Bude postanejo skoraj samoumevni. Na začetku je zelo zanimivo. Spoznaš različne položaje in izraze le teh. Kdo si ne želi videti Budo ki se smeji, ali pa tisto ki spi, ali tisto, ki je največja, pa tisto zlato, in... Mimogrede naj omenim tudi, da se ime Buda sicer nanaša na določeno osebo, ki je dosegla razsvetljenje v obdobju pred našim štetjem, a se lahko ime uporablja za vsakogar, ki doseže to stopnjo razsvetljenja oz. prebujenja. To je tudi pomen te besede - razsvetljenje oz. prebujenje.
-01-1024x768.jpeg)
Tisti, ki me vsaj malo poznate, veste da je ena tema mimo katere ne morem in to je – tržnica. Eksotično sadje s polnim okusom, plodovi ki jih prvič vidim. Najmanj 10 vrst banan, majhne, velike, tiste za pečenje, rdeče, ... mangosten, jackfruit, kokos, dragonfruit, karambola, kivano, liči, marakuja... potem pa ti, nam poznani sadeži, ananas, papaja, kokos, mango, ... ki v teh deželah postanejo popolnoma novi sadeži. Svojega navdušenja nad sadjem in tudi nad cenami nisem mogla skriti. S tem sem delno zasvojila tudi svojega sopotnika. Na koncu je tudi on poznal vse te eksotične sadeže in načine, kako izbrati najboljšega.
Tržnice so res odličen prostor. Ne samo, ker je tam cena veliko ugodnejša kot v marketih, ampak tudi zaradi domačinov. Vsa ta dobra volja zelo pozitivno vpliva na razpoloženje. Opaziš tudi da komuniciranje ni težava. Predvsem v Vietnamu ljudje ne govorijo drugih jezikov, toda vedno sva se vse dogovorila. Naučila sva se par osnovnih fraz, ostalo pa narisala, napisala, uporabila mimiko in je šlo.
Na tržnicah pa ni bilo samo sadje. Bila so tudi druga živa bitja, zelenjava in veliko drobnarij, spominkov, pa tudi oblačil. Zanimivo je bilo videti, kako so kokoši prodajali in tehtali kar žive. In potem, kako so jih nesli domov. Tudi ščurki niso nič neobičajnega. Občasno pa zaslediš tudi napis DOG BARBACUE (pes na žaru).
Veliko ljudi je skeptičnih o nakupovanju na tržnicah predvsem zaradi higiene. Res je lahko problem, a manj ko razmišljaš, boljše je. Seveda pa je potrebno biti pazljiv. Moram rečit, res da sva se sčasoma navadila na ta standard in nečistočo. Nobeden od naju ni imel tekom potovanja kakšnih večjih težav.
Kadar potujem, se skušam naučiti tistih osnovnih fraz (dober dan, hvala, nasvidenje) jeziku države. Poleg osnovnih, pa je priporočljivo znati tudi številke, vprašati kaj nekaj je in povedati, da to je pa predrago. Slednje pride v poštev predvsem na tržnicah. Saj veste, brez barantanja ne gre. Sama niti nisem vedela, da to znam. Nikoli se nisem pogajala za ceno, a v teh državah te, če se ne naučiš sam, naučijo oni. Sicer pa, le tako lahko prihraniš kakšen bankovec več.
.jpeg)
.jpeg)
.jpeg)
Ob sprehajanju po ulicah in cestah sva bila nemalokrat deležna tudi povabila domačinov na čaj, pivo, prigrizek, ... Seveda ga nisva zavrnila. Predvsem v Vietnamu, je bilo to zelo zanimivo, saj kot sem že omenila, razen par osnovnih fraz, njihovega jezika nisva znala. To ni bila ovira. Še vedno sva lahko pela, plesala, igrala, občasno kaj narisala, ... Občutek sva imela, da ni pomembno kdo, kaj, zakaj, kako. Pomembno je le, da se imamo ˝fajn˝. In ne boste verjeli, res smo se imeli.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
