Iztekajoče se leto sva dočakala na - od najine domovine najbolj oddaljeni celini - Avstraliji. Takrat je teh 365 dni pomenilo prihodnost. Prihodnost se nam zdi tako prazna. O njej ne vemo ničesar.
Potem sva deželo kengurujev s časovnim strojem zapustila in obiskala še tri. Spoznala sva neverjetne ljudi. Takšne, ki so nama ponudili prenočišče. V San Franciscu, ko je bila druga možnost le mrzla noč. Ali pa z brezplačnim prevozom čez pregovorno nevarne pokrajine mehiškega severa. Tudi takšne, ki so nama ponudili hrano. Recimo pečen kaktus na pristnem mehiškem pikniku v naravi. Na gvatemalskih vulkanih sva si pekla klobasice in bučke, na kostariških pa se kopala v vroči vulkanski reki. V Braziliji sva ugotovila, da je čas za povratek in zaključila potovanje po 410 dnevih. Sledili so drugi projekti. Opazovanje novega starega sveta in iskanje svojega položaja v njem. Pripravila sva šest potopisnih predavanj. Izšla je knjiga V iskanju svobode.
Zdaj teh 365 dni predstavlja preteklost. Čeravno se zdi, da so se odvrteli v trenutku, so vse prej kot prazni. Ko se ozreva na vse prigode, ugotavljava, da sva jih doživela zajeten kup. Bile so zelo prijetne, bile so tudi manj prijetne. A vse koristne in iz njih sva se veliko naučila. Dejala bi, da sva teh 365 dni dobro napolnila.
Toda kar je za nami, je za nami. Prihaja novo leto, novi dnevi. Zaželela bi vam, naj bodo čim bolje napolnjeni z nepozabnimi prigodami, novimi znanstvi, nenadejanimi obiski in svobodnimi nazori.
Ne pozabite: "Ni pomembno kam vlak pelje, pomembno se je vkrcati." [The Polar Express]
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
