Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo. Predhodne članke najdemo pod naslovi Skozi Živine oči, JV Azija - Začetki, Še vedno v Aziji in Kontrast Azije.
Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil kot tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra. (Mark Twain)
Pa sva dočakala, najin prvi polet. Še sedaj z ozirom nazaj, komaj verjamem, da sem bila res tam. Obiskati Avstralijo je bila moja želja že od malih nog. Sedaj pa sem kar naenkrat pristala tam, na celini kengurujev, prijaznih ljudi, artističnih mest in mrčesa (predvsem muh). Pred odhodom na potovanje si nisem niti malo mislila, da jo bom obiskala, vendar je bila letalska karta iz Malezije res zelo poceni. To je tista prednost ne vnaprej začrtanih potovanj – možnost prilagajanja, zbiranja najugodnejših rešitev, …
Pristala sva v Perthu, na zahodu te ogromne države. Še pred pristankom sva imela potrjeno, da bova delala workaway (delo za prenočišče in hrano) nekje blizu Melbourna, torej na vzhodnem delu. Avstralija slovi po “zasoljenih” cenah. Porajalo se nama je vprašanje: "Kako najceneje premagati vseh teh 3500 km (okvirna razdalja od Pertha do Melbourna)." Že kot mnogokrat do sedaj, sva tudi tukaj našla ugodno rešitev. Neverjetno koliko možnosti je za poceni potovanja. Po Avstraliji sva se vozila kar s hišo na štirih kolesih. Avtodom sva morala v določenem času – sedmih dneh, pripeljati iz Pertha v Melbourne. Seveda pa nisva plačala za njegov najem. Veliko agencij nudi takšen način "potovanja" - premestitve avtodoma. Je zanimivo, vendarle pa tudi malo bolj omejeno, kot sva si prestavljala. Vendarle sva se podala na pustolovščino čez avstralsko puščavo vse do najinega ciljnega mesta.
Moja prva misel ob besedi Avstralija so seveda kenguruji. Vsakdo, ki se je kadarkoli potepal tam mi je dejal, da ga bom videla, saj jih kar mrgoli. Potem pa si predstavljajte moja pričakovanja. Že takoj ko sem sedla v karavan in ko sva se zapeljala par kilometrov, sem pričakovala, da bom zagledala tega poskočnega vrečarja. Žalostna resnica je, da sem jih videla res ogromno, a večinoma povoženih ob cesti. Živali, ki jih je bilo res ogromno, so bile muhe. V življenju še nisem videla toliko črnih letajočih žuželk. K sreči so bile večinoma prisotne le v puščavi.
Po približno 2000 kilometrih pa se nama je nasmehnila sreča. Videla sva ga skakljati po bližnjem polju. Občutek je bil neverjeten, saj sva se končno začela zavedati, da sva v Avstraliji.
Seveda niso tipični le kenguruji. Za to celino je zaradi osamljene lege, značilno veliko čudovitih živali, kot so: vombati, kljunaši, koale, emuji, kljunati ježki, papige, kakaduji,kače strupenjače, dingoti …. veliko živali sem uspela videti ob sprehajanju v naravi, saj sva skoraj mesec dni preživela sredi evkaliptovega gozda. Tiste pa, ki so se uspešno izmaknile mojemu očesu, sem videla v tamkajšnjem zavetišču za živali. Priznam, da me je velikost nekaterih res zelo presenetila. Npr. vombat, ki sem si ga predstavljala kot majhnega štirinožnega sesalca, je velik in ob trčenju z avtom lahko povzroči precej škode.
Ob obali, peljala sva se namreč tudi po zelo znani ˝The Great Ocean Road˝, sva naletela tudi na mesto, od koder je v času sezone možno opazovati kite… Žal sva bila tam izven sezone in do te točke prispela, ko so bila vrata že zaprta.
Omenim naj tudi, da je bila vožnja po puščavi zame precej dolgočasna. Ves čas je namreč vozil Aleš, ki je imel s seboj mednarodno vozniško dovoljenje in je sprejel izziv vožnje po levi strani z ogromnim vozilom. Po puščavi se voziš kilometre in kilometre. Vse kar vidiš pa je puščava okrog in okrog. Tu pa tam zagledaš kakšno grmičevje. Pred seboj pa neprestano zreš v skoraj čisto ravno cesto, ki se zdi, da se nikoli ne konča… gledaš za živalmi, a jih čez dan ni, saj je prevroče. Dnevi so vroči, noči pa občutno hladnejše. Prevozila sva tudi najdaljši odsek ravne ceste v Avstraliji, kjer Alešu skoraj 150 kilometrov ni bilo potrebno prijeti za volan.
Prvič na potovanju se je tudi dogodilo, da sem začela razmišljati, da imam premajhno zalogo oblačil. Čez dan je bilo včasih tudi čez 40 stopinj, a čez noč le borih 10.
Prebivalstvo Avstralije me je zelo pozitivno presenetilo. Vsi ljudje so prijazni in željni pomagati. Samo zate odprejo trgovino, kjer so že zaključili z dnevno prodajo, ti pridržijo vrata, ti svetujejo, usmerjajo, pokažejo pot… res so zelo sproščeni. S tem v vsakem mestu ustvarjajo zelo prijetno atmosfero.
Cenovno pa je seveda druga pesem. Pa vendarle, tudi pri tem se da veliko prihraniti. Saj veste, obožujem markete in trud da ga najdem, se navadno obrestuje. Tam sem za svežo zelenjavo in sadje odštela približno dolar na kilogram.
Omenila sem že, da sva delala sredi deževnega gozda blizu mesteca Healesville. Bilo je čarobno.
Pravljična hišica sredi ogromnih evkaliptovih dreves, med katerimi se najdejo tudi ogromna praprotova drevesa (tudi rastlinstvo je posebno). Ob jutranjih sprehodih sem uživala ob vseh različnih pesmih ptic (večinoma papagajev), včasih pa zaslišala tudi bum, bum, bum, …. najprej nisem vedela kaj je to, a sem kaj kmalu izvedela, da gre za manjšega predstavnika kengurujev imenovanega valabi.
Prvič sva preživela novoletne praznike v poletnih temparaturah, s piknikom in žarom zunaj. Bilo je posebno, a zame je še vedno tisto pravo, ko je malo mrzlo, malo snega in toplo znotraj hiše. Pa da ne bo pomote, še vedno obožujem toplo vreme. Prazniki pa vseeno ob visokih temperaturah izgubijo svojo čarobnost.
Poleg praznovanja sva poskrbela tudi za fasado (postala sva prava malerja), okolico, vrt, živali (pse in pave)… verjetno je bila do sedaj to ena najprijetnejših workaway izkušenj.
Slabi mesec je hitro minil in kmalu sva se pomaknila proti najbolj znanem Avstralskem mestu - Sydneyu.
Predstavljala sem si ga, kot mesto z ogromnimi stolpnicami in veliko gneče. Vendar je tipično avstralsko. Sproščeno in mirno. Ob sprehajanju po njem naletiš na ogromno uličnih umetnikov, ki zabavajo ljudi s pravljicami, glasbo, cirkuškimi vragolijami, ipd., ter tako služijo za preživetje.
Tudi znamenita opera naju je presenetila z vsemi svojimi detajli.
Na plažah je polno surferjev. Za njih je surfanje kot za nas nogomet. Nekaj kar pač moraš početi.
En dan sva preživela tudi v Melbournu, ki je verjetno še nekoliko bolj artističen. Žal sva bila tam ob slabem vremenu, tako da nisva ujela vseh njegovih čarov.
Avstralija je celina, ki upam, da jo kmalu ponovno obiščeva in v njej preživiva še kakšen dan več. Vsa ta vljudnost in sproščenost je zelo prijetna, poleg tega pa daje velik občutek varnosti.
Po dobram mesecu sva zopet sedla na letalo in poletela v mavrično deželo. Aloha.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
