SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Iz Irkutska do Ulan Batorja sem se odločil odpraviti se z vlakom. Če sem že v Sibiriji moram vsaj minimalni del poti opraviti po transibirski železnici. Vlak izgleda tako, kot na sliki spodaj levo. Na semaforju znotraj železniške postaje, pa tako, kot na sliki desno :) Zakaj kažem to sliko? Predzadnji napisan je vlak na katerega sem se vkrcal jaz. Opozoriti pa hočem na tistega zadnjega - zamuja 7 ur. Kar sploh ni tako hudo, ko pomisliš, da njegova celotna pot (Vladivostok - Moskva) traja 6 dni :)

 

Kakorkoli, karta iz Irkutska do Ulan Batorja ni poceni. Draga je, ker gre ruski vlak le do meje. Potem tri vagone odklopijo, jih porinejo čez mejo in priklopijo na mongolski vlak, ki nadaljuje pot do prestolnice. Povpraševanje je veliko, vagoni so 2. razreda (torej malo boljši) in cena naraste. Na internetu lahko kupite takšne karte samo preko agencije. Na primer na transsiberianexpress.net jih prodajajo za 170€ in so razprodane po mesec in več vnaprej. To je več denarja, kot sem ga jaz porabil za cel mesec potovanja vključno s hrano in prenočišči. Ta možnost tako ni prišla v poštev.
Tako sem kupil karto Irkutsk - Nauški (zadnja postaja pred mejo) v 5. razredu in zanjo odštel 846 rubljev (11.50€). Kako izgleda 5. razred vidite na sliki spodaj levo - niti ne tako slabo, a ne? Vožnja je trajala celo noč in naslednji dopoldan, po čudoviti pokrajini (slika spodaj desno), ki pa se roko na srce, kaj veliko ne spreminja. 

 

Potem sem se s taksijem zapeljal do 40km oddaljenga cestnega mejnega prehoda Kjahta - 200 rubljev (2.70€). Pa še nadaljnih 200 rubljev čez mejo in 2000 mongolskih tugrikov (90 centov) za prevoz do najbližje železniške postaje v Mongoliji - Suhebataar. Tam sem moral počakati, da so opravili vse kolobocije s preklapljanji omenjenih vagonov in čez 4 ure sem lahko sedel na Mongolski vlak. Torej nisem bil na istem vlaku, ampak bil sem na vlaku na katerem bi bil, če bi pot od Irkutska do Ulan Batoja opravil v enem kosu. Karta od Suhebaatarja do Ulan Batorja je stala okoli 20.000 tugrikov (cca. 9€). Ampak imel sem srečo. Že v Nauški sem spoznal punco, katere sestra je sprevodnica prav na tem vlaku. Tako mi za zadnji del poti ni bilo potrebno plačati niti centa. Skupni strošek poti je tako znašal slabih 18€ (oz. 27€ če bi plačal vse odseke). Bistvena razlika proti 170€...

Torej, Ulan Bator - povsem zahodna prestolnica sredi čisto drugačne okolice. Do nedavnega je bil mongolski junak št. 1. Suhebaatar - vodja komunistične revolucije, ki je osvobodil Mongolijo izpod kitajske oblasti. Po njem se imenuje mesto, ki sem ga že omenil. In po po njem se je imenoval tudi glavni trg v Ulan Batorju, ki se z velikostjo lahko primerja z rdečim trgom v Moskvi. Kakorkoli, v letu 1991 je tudi Mongolija postala demokatična in od takrat dalje se Suhebaatarju slabo piše. Novi mongolski idol je ponovno postal Džingis Khan - veliki osvajalec izpred 1000 let, ki ga v Mongoliji častijo kot božantvo, povsod naokoli pa ga imajo za največjega tirana vseh časov. No, Suhebaatarjev trg so preimenovali v trg Džingis Khana. Po njem se imenuje vodka, pivo, ulice, gostilne, hoteli, še testenine... vse kar si lahko zamisliš lahko najdeš z Džingisovim imenom. Del omenjenega trga je na sliki levo. Džingisova vodka, desno.

 

Kaj veliko, vsaj meni, takšno mesto nima za ponudit. Če govorimo o nekih atrakcijah, so vredne ogleda in postanka samo palače Bogd Khana - zadnjega mongolskega Khana (voditelja) pred revolucijo. Na sliki spodaj desno opazimo, da se močno čuti kitajski vpliv v tedanji arhitekturi. 

 

Še nekaj utripa na ulicah:

 

Če UB (dejansko ga domačini tako nazivajo - s kraticami) nima veliko za ponudit, pa lahko le 50km vzhodno zaidete v narodni park Gorkhi Terelj (beri Terelž).

 

Simbol parka je Želvja skala (spodaj levo). Z nekaj domišlije res spominja na želvo.

 

Ampak predlagam, da izkoristite priložnost za ježo po neskončnih prostranstvih (če še niste nikoli, nič hudega, tudi jaz nisem :D) ali za malico v mongolskem geru (šotori, ki so tukaj še vedno pogostejši od hiš).

 

Kar se hrane tiče velja poskusiti Buzy (spodaj levo), ki sem jih omenjal že ob mojem postanku v Irkutsku. Mongolci trdijo, da so tradicionalno njihovi. No, v Burjatiji (republika v Rusiji), pa si jih kot neki daljni potomci Mongolov pravtako lastijo.
Na sliki desno pa je nekaj kar napišejo Huušuur (če nekako zamenjam cirilske črke z latinskimi), prebere pa se Hošur. To je ponavadi goveje ali mešano mleto meso (in ne samo ovčje, kakor je tukaj navada) v zelo tankem testu. Je ocvrto in zelo mastno, toda roko na srce, še najboljše, kar sem v Mongoliji jedel :)

 

Le nekaj kilometrov naprej od narodnega parka, pa se nahaja še nekaj Džingis Khanovega - res veliki spomenik. Tisti dan so ravno imeli okoli njega motozbor :)

Še več o doživljanju mongolskega podeželja in življenja izven prestolnice pa sledi v naslednjem članku...



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


Bangkok in žalovanja za kraljem, Tajska
Irkutsk in Bajkal, Rusija
Kako najceneje v Chiapas iz Mexico City?
Kako najceneje do plavajoče tržnice Damnoen Saduak?
Sklenjen krog
Kontrast Azije