SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Ugodno pri potovanju po Vietnamu je njegova vitka geografska oblika. Čez celotno državo vodi ena in edina glavna cesta, ki je tudi del azijske avtoceste AH1. Od Hanoja - prestolnice na severu, od Nošiminha - največjega mesta na jugu, se odločiva preštopati.

Prva postaja je zaliv Ha Long. To je točka, ki se je ne bi smeli izogniti na poti čez Vietnam. Zaliv je znan po tisočerih iz-vode-štrlečih-skalah (če napišem otokih se ne sliši podobno njihovemu izgledu). Žal se po teh krajih potikava izven sezone. Vreme tiste dni ni bilo podobno temu na turističnih letakih in prava magičnost kraja se nama je skrila.

 

Nič tragičnega. Na takšni poti pač ne moreš pričakovati sonca vse dni. Štopava dalje. Ampak štopati v Vietnamu je drugačna izkušnja, kot bi jo pričakovali v Evropi. V Vietnamskem slovarju ni besede za štopanje. Domačini se ustavljajo pri nama, poskušajo pomagati, a ko poveva, kaj počneva, naju začnejo prepričevati, da to v Vietnamu pač ni možno. Kmalu se okoli naju nabere gruča ljudi, vsak govori nekaj po svoje, naju usmerja proti avtobusni postaji... A midva se ne dava. Ustavljajo nama taksiji, avtobusi... In na koncu se res najde kak, ki naju vzame na pot zastonj. 
Velik del poti do Ninh Binha sva tako premagala na spalnem avtobusu. Kako to izgleda, verjetno nočete vedeti. A vseeno prilagam sliko spodaj desno.

 

Da ne izgubljam preveč besed, Ninh Binh ni nič kaj posebno mesto. Vsekakor se je splačalo ustaviti, saj sva tukaj našla najcenejše pivo v državi. Za krigl točenega sva odštela 6000 dongov (slabih 25 everskih centov.)

 

Tukaj sva našla tudi najmanjše krožišče. Promet v Vietnamu nasploh poteka bolj improvizirano. Tudi večja krožišča delujejo bolj kot štiri navadna križišča na kupu, kot pa nekaj, kjer bi se vozila premikala krožno. Smerokazi so verjetno dodatna oprema vozil, ker se ne uporabljajo. Najpomembnejši del pa je hupa. Brez tega vozilo postane nevozno. Pogostost uporabe dokazuje obrabljenost volana na mestu za hupanje.

 

Nedaleč od Ninh Binha se nahaja vasica Tam Coc. Tukaj sva naletela na nadpovprečno veliko število zahodnih turistov v primerjavi s prejšnjimi dnevi. A z nekaj sprehajanja se vseeno najde kak umirjen kotiček sredi riževih polj in apnenčastih skal.

 

Ko stojiš ob cesti in čakaš na brezplačen prevoz, se mimo tebe pripelje marsikaj pri čemer se enostavno ne moreš izogniti, da ne bi izvlekel fotoaparata.

 

Naslednji postanek je bil, nekoliko nepričakovano, Dong Hoi. Tukaj sva se pobližje spoznala z budističnim obredom darovanja. Najprej se na ulico postavi hrana, bonboni, sadje in nepravi denar. Nekaj hrane in bonbone potem raztresejo po ulici, denar pa zažgejo. Tak denar namenjen darovanju lahko kupite kar na tržnici. Obred izvedejo enkrat na mesec.

 

Ko smo že ravno pri tržnicah:

 

Tretje največje mesto v Vietnamu (za Hošiminhom in Hanojem) je Da Nang. To je moderno mesto, ki se naglo razvija. Zaradi neposredne bližine morja in neskončnih plaž oddaja bolj sproščen občutek kot drugi dve metropoli. Prepoznavni znak mesta je most v obliki kačjega zmaja s tremi loki.

 

 

Pregovor pravi: "Ko si v Rimu, počni tako, kot to počnejo Rimljani!" Vietnamski način je z motorjem. Zato sva enega najela in se odpeljala na izlet v 25 kilometrov oddaljen Hoi An. Tudi, da sva to storila brez ustreznega izpita je vietnamski način. Kot so nama povedali, vsaj polovica voznikov nima nikakršnega dovoljenja: "Policija tega ne preverja, tujcev pa tako ne ustavljajo, ker ne znajo angleško!" Posledica te polovice brez izpitov je 8000 smrtnih žrtev na vietnamskih cestah letno. No, midva sva do sedaj videla le eno trčenje tovornjaka v cestninsko postajo...

 

Hoi An so nama opisali kot čudovito zgodovinsko mestece. Naletela pa sva le na ogromno turistov in vsiljive prodajalce spominkov. Pot se je ponovna izkazala za prijetnejšo od destinacije. 
Vsaj morje je bilo mamljivo. Nisem še omenjal tukajšnjih temperatur. Zrak ima te dni med 35˚ in 40˚, voda pa okoli 31˚C. Toda voda je boljši toplotni prevodnik od zraka. Tako za tiste bolj zmrzljive predstavlja priložnost, kjer se je možno pogreti, če jih na suhih 35˚C zazebe.

 

Motor sva najela s praznim rezervarjem. Morala sva poiskati črpalko. To je zelo enostavno, saj so na vsakem vogalu. A številne ne izgledajo, tako kot bi pričakovali. Najde se tudi kakšna obcestna gostilna, ki ponuja hladno pivo, brezalkoholne napitke in bencin. Da ne bo pomote, večina tukajšnjih črpalk je vseeno bolj podobna tem pri nas.

 

Iz Da Nanga sva nameravala počasi odštopati dalje, dobila pa sva direkten prevoz vse do Hošiminha. Priložnost je bilo potrebno izkorisiti. Moram omeniti, da so ceste v Vietnamu v primerjavi s standardom ostale infrastrukture dobre. Značilni so tudi obcestni kamni, na katerih so zapisana imena krajev in razdalje do njih.

 

O Hošiminhu pa več v naslednjem članku...



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


Jekaterinburg, Rusija
Guilin in Xingping, Kitajska
Kako najceneje okoli Chiang Mai-ja?
Kako najceneje...
Vietnam in Angleščina
Arhiv potopisnih predavanj